Bobotov Kuk, 2523 m, Črna Gora 
(02-03.08.2005)
Med devetdnevnim potepanjem po Srbiji in Črni Gori smo en dan namenili tudi gorništvu in uspešno osvojili najvišji vrh Črne Gore v Durmitorju. Nove meritve trdijo, da to sedaj ni več najvišji vrh, saj naj bi bili še višji vrhovi na meji z Albanijo, v Prokletijah. A tja, zaradi razmer, katere so vladale na meji, se nismo odpravili. So pa Prokletije čudovito gorovje, več ali manj špičasti vršaci. Več o našem celotnem izletu si lahko preberete tukaj.
Dan 3 - 02.08.2005: Durmitor, Bobotov Kuk (2523m)
Zjutraj smo se zbudili ob zvokih ptičev v gozdu. Prav zanimivo je bilo prespati takole, na obrobju gozda, čeprav noč ni bila kaj topla. Pojedli smo malo sira in začudeno pogledali, ko je gazda Milan prinesel nekaj žakljov snega, katerega so imeli kasneje za hlajenje pijače. Sneg so tukaj še vedno shranjevali čez celo leto v tako imenovanih "snežnicah". V jamo se je med zimo nabral sneg, katerega so potem pokrili z vejami in slamo in tako so imeli sredi poletja poceni hlajenje za pijačo in hrano. Saj ne, da hladilnikov ni bilo... Še poslovili smo se in se odpeljali proti najvišji gori - Bobotovem vrhu.
"Šareni pasovi" so znamenitost gorovja Durmitor.
Tam, kjer smo prejšnji dan pustili avto, ko smo odšli na tist hrib, se je začel makadam. Sprva ni kazal nobenih posebnosti in videti je bilo, da bomo kaj kmalu na cilju tistega dne. Kmalu pa se je ta makadam začel spreminjati v pravo moro! Kar nekajkrat sem z dnom avta udaril ob kak kamen, katerega sem spregledal, tako da sem kasneje (podobno kot prvi dan) vozil cik-cak. To smo rešili tako, da sta Boris in Dejan sedela kar oba naenkrat na prednjem sedežu, saj je bil drugače avto prenizek. Da pa je bilo vse skupaj še bolj podobno safariju, sta mogla kar lep del poti hoditi peš. Redko kdaj sem dal lahko v drugo "brzino", saj se tako hitro po večini sploh nisem mogel peljati. "cesta" je bila skoraj v razsulu, a domačine s fičeki in Ladami Nivami ni preveč motilo, saj so nasproti skoraj drveli!
Boris in Dejan sta morala zaradi slabe ceste oba sedeti spredaj, da avtomobil ni celo pot vlekel svoj "trebuh"po razmahanem makadamu.
Kakšena je bila cesta nazorno prikazuje tale fotka.
Tako smo le počasi prilezli na sedlo. Vsega skupaj mislim, da je bilo 18km makadama in samo za ta toliko smo porabili 2 uri in pol! Na sedlu smo se malo razgledali po čudoviti deželi in se pripravili na vzpon. Vzeli smo hrano in spalne vreče, saj smo imeli namen prespati nekje v gorah, saj tukaj ni bilo težav, kakršne bi imel planinec, če bi spal kje pri nas, npr. v Triglavskem narodnem parku. Pot se je začela po ozki potki in kmalu je bil avto na sedlu le še mala, bela pikica. Ko smo prelazili naslednje sedlo, se je pred nami pokazala gora. Velika in mogočna in mislili smo, da je to že naš cilj, a se je kasneje izkazalo, da to ni to in da je naš Bobotov kuk malo naprej. Hodili smo preko snega, ki je še ostal in v blatu poleg je bilo videti sledi črede ovac. Kmalu se je izkazalo, da tudi druga varianta ni naš vrh, ko se je pred nami odprla manjša dolina in šele takrat smo zagledali pravo goro. Takrat smo skoraj obrnili, saj smo ostali brez vode. Tudi čudoviti pogled na Zelene pruge nas ni več odvrnil od tega, da bi šli nazaj, proti avtu. Hvala Bogu je tukaj Boris vztrajal in šli smo še v dolino, kjer je bilo manjše jezerce. Tukaj pa smo dobili plačilo - izvir pitne vode! Juhu! Malo smo še poklepetali z dvema planincema in jo mahnili proti vrhu. Na vrhu se je odprla prelepa panorama - Žabljak in okolica sta bila še posebej lepa! Vpisali smo se v knjigo in šli nazaj.
Boris na zaplati snega.
Še ena ekipa, katero smo srečali na poti.
Vzpenjanje.
Še skupinska na vrhu. Bili smo: (z leve) Boris Kerle, Matej Brezovšek in Dejan Cerle.
Spodaj, pri jezercu sva se z Dejanom okopala in predlagal sem, da bi noč preživeli kar tukaj, v gorah. Ko pa je napočil čas večerje, smo ugotovili, da je Boris vzel namesto prebranca konzervo sadne solate! Ojej! Predstavljajte si, trije lačni moški, sredi ničesar in 4 ure hoda do avta, z eno konzervo jote in eno konzervo sadne solate. Povem vam, take naravne sile še nisem čutil, ko smo izčrpani jedli z eno žlico (onadva sta namreč bila brez pribora), eno konzervo jote, sredi Durmitorja!!! Verjetno bi se zgrizli ob prvi priliki! Po večerji, ko smo bili premalo siti, da nas je dražilo po želodcih, smo se odločili, da krenemo proti avtu in prespimo na sedlu. To je predlagal Dejan, ki je bil po moje še najbolj lačen. In zelo prav je imel! Odrinili smo nazaj proti avtu, ki nas je čakal na sedlu. Med potjo nas je ujela tema. Nazaj smo šli po drugi poti, saj smo hoteli čim preje priti do tiste ceste, po kateri smo se pripeljali na sedlo. Nikoli pa ne bom pozabil tega trenutka: hodil sem prvi in kar na enkrat svetilka ni več obsvetljevala skal in trave! "Kaj je sedaj to?!?". No, ugotovili smo, da je bil pred nami globok prepad. Če bi kdo od nas padel tam doli? Ne vem... Dna prepada svetilka sploh ni mogla obsvetiti!
Prišli smo nazaj do ceste in potem počasi do avta. Aleluja! Kot bi prišel domov, sem se počutil! Tako lepih zvezd, kot so bile tisto noč še nisem videl. Prav lepo je bilo zaspati ob pogledu na njih...
Kopanje...
Zahod nad gorami Durmitorja.
"Dobro jutro!"
M.BREZOVŠEK
