Gran Paradiso, 4061 m, Italija 
(09.06.2007)
(M.BREZOVŠEK)
Že 14 dni nazaj je bilo vse pripravljeno, da se odpravimo v Italijo, kjer naj bi osvojili 4061m visok Gran Paradiso, ki leži v sevro-zahodni Italiji, blizu Švicarske in Francoske meje. Takrat nam je vreme zagodlo in vse je padlo v vodo. Je pa prišel vikend, za katerega so vremenoslovci dejali, da bo sila lep in tako smo ponovili priprave in jo mahnili via Italija...
Petek, 8.6.2007:
Ob 22:00 smo krenili - vozil sem kombij in vzdušje je bilo zelo sproščeno. Zraven smo pobrali še kolegico, ki je šla na obisk v Italijo in zato dolgčas ni bil prisoten; če štejete še nas - 6 kerlcev...
Sobota, 9.6.2007
In tako naprej, mimo Benetk proti Milanu. Vožnja po severni Italiji je vse prej kot pri nas - sama ravnina, trije pasovi, pa še noč je bila. Moram priznati, da imajo avtoceste kot novoletne jelke, svetle da je kaj - zato vožnja po AC ni bila naporna. V Milanu "oddamo" Niko in jo mahnemo naprej.
Počitek na eni od bencinskih - okoli nas je vse spalo v avomobilih.
V Pond smo prispeli nekje zjutraj. Razpakirali opremo, jo preverili in jo počasi mahnili proti koči Vittorio Emanuelle II, ki leži na 2735m.
Pot do koče je bila čudo-čudovita!!! Kako lepo imajo urejeno to tukaj, smo se čudili...
Malo počitka na poti proti koči.
Cik-cak pot je imela veliko čudovitih pogledov na okoliške gore Parka Gran Paradiso.
Komaj sem čakal, da pridemo do koče, saj je sonce že pošteno sekalo in še danes čutim posledice na vratu, kjer me je ožgalo ... ! Tik pred kočo Vittorio Emanuelle II.
Nismo vedeli, da se dopoldan več ne gre na goro, saj je bil sneg že preveč mehak in pot bi bila bolj podobna gazenju po blatu, kot pa kaj drugega. Tako smo morali počakati do naslednjega dne. Imeli smo čas za kako pivo ter prelepe razglede po okoliških gorah in dolinah. Takole pa je izgledala koča z okolico:
Petek, 8.6.2007:
Ob 3:00 je zazvonil Brankotov telefon in začeli smo pakirati. Soba je bila prepojena s prdci in to sem spoznal šele potem, ko sem stopil malo ven in nazaj v sobo - uff!!! Po zajtrku se nas je pred kočo zbralo približno 80 komadov planincev iz Francije, Italije, Češke in seveda nas, SLO. Izgledalo je, da bo gužva precejšnja. Čakali smo še Boštjana, ku je moral na potrebo in vsi živčni smo ga čakali in klicali. Proti vrhu smo šli še po čisti temi. Nad ledenikom je bilo že potrebno poseči po derezah in cepinih, saj je strmina postajala vse bolj strma.
Spremljala nas je luna.
Borisu pa kapo dol! Njegova prva tura po nesreči.
Tukaj sem naredil tudi tole panoramo: pogled proti Severo-Zahodu:
Malo pod vrhom je prišel velik oblak in vse skupaj je izgledalo, kot da so po nas prišli vesoljci - kot neko vnebovzetje.
Na vrhu smo naleteli na pravi kaos - ali raje z veliko: KAOS!!! Na desetine skupin, v katerih so bili ljudje, ki plačajo vodnike za pristop na goro - to je izgledalo nekako tako, kot bi na nek majhen, ozek prostor dali ovce in od njih pričakovali red!!! Madonca, vse skupaj je bilo zaradi tega nevarno in ne vem, ali je planinarjenje postalo tako dobičkonosen posel, da prihaja do takih neumnosti. Tole sliko sem raje naredil malo nižje, saj je bilo slikanje ob Marijinem kipcu na vrhu vse prej kot pa varno!
Med sestopom navzdol: Branko, Boris, Zoran in Boštjan.
Pot navzdol je bila mučna - zaradi mehkega snega je bilo vse skupaj muka. Zoran, izčrpan malo pred kočo.
Potem, ko smo se zbrali, je bil na vrsti samo še sestop do kombija.
Res, lep sestop!
Pri kombiju smo imeli manjšo osvežitev v reki, ki je ledena tekla mimo in tam začudeno gledali nek čuden, temnopolt narod, ki je ob potoku izvrševal nek obred - svašta. In potem najbolši del: Malica!!! Napokali smo se domačega kruha, salam in solate:
Prišla pa nas je pogledat tudi lisička - očitno vajena ljudi!
Še skupinska! Bili smo (z leve): jaz, Zoran Dular, Boris Kerle, Boštjan Marjetič, Robi Umek in Branko Dular.
Domov smo krenili veseli uspeha in zadovoljni, da je šlo vse v redu..
M.BREZOVŠEK
Fotografije iz vzpona na Gran Paradiso 2007, si lahko ogledate v Galeriji!
