Snežnik, 1796 m, Slovenija

(29.12.2010)

Za konec leta smo izbrali vzpon oz. pohod na Snežnik. Lahka tura, primerna praktično za vsakogar. Ravno te dni smo iz Bohorja ob lepem vremenu ta osameli vrh že večkrat opazovali. In tako je padla ideja. Zaradi oddaljenosti smo krenili na pot že ob 4-h zjutraj in ležerno vozili mimo Postojne do Sviščakov, kjer je bil ob sedmih štart. Dokler se pot vije po gozdu, je pot več ali manj povprečna za poglede okoli. Se je pa nekajkrat vmes pojavila kakšna "luknja" med vejami dreves, kjer so se v daljavi pokazale Alpe, lepo obsijane z toplo barvo vzhajajočega sonca. Malce višje, na jasi med nizkimi borovci se je že lepo videla koča tik pod vrhom, ki pa je bila žal zaprta. S toplimi žarki sonca z desne, smo počasi napredovali proti vrhu in vmes lahko opazovali, kako je veter napolnil iglice z snegom, ki je ves nabit v veje krasil borovce. Tudi okoliški pogledi so postajali vse bolj bogati. Na vrhu pa se je pogled prelevil v pravo nakupovalno središče za razglede, saj je bilo v vseh smereh kaj videti. Čeprav sončno, a ne povsem idealno vreme, je dopuščalo pogled daleč; na Alpe, vrhove Istre in Gorskega Kotarja na hrvaškem, ter morje in otoke v Kvarnerju. Snežnik je zaradi svoje osamelosti res pravi raj za razgled.

Po sestopu smo se zbrali v planinskem domu in naredili plan za naprej. Odločitev je padla za Park vojaške zgodovine v Pivki. Tam smo si ogledali veliko oklepnikov in ostalih motoriziranih vojaških vozil, ki so služili tako naši sedanji vojski, kot prej JNA, še prej pa osvobodilnemu gibanju v 2. svetovni vojni in prebrali ogromno o zgodovini vojskovanja v tem okolišu. Po ogledu pa še na krepčilo v Pivko in počasi nazaj domov.

M.BREZOVŠEK