Sonnblick, 3106 m, Avstrija (29.05.2010)

V okviru višinske priprave za skorajšnjo odpravo na ruski pettisočak Elbrus, smo se v soboto 29.05.2010 v zgodnjih jutranjih urah odpravili na avstrijski Sonnblick (3106 m). Visoka snežena gora z ledenikom nam je obetala precej slabo vremensko napoved, vendar smo se kljub temu odločili za vzpon. Odpeljemo se v Heiligenblut, nato še km in pol po Glocknerski cesti, potem pa v ostrem levem ovinku zavijemo v desno in čez kakšnih 600 m pri nekakšnem mlinu v levo. Prva zapornica je dvignjena, druga in ostale tudi. Peljemo se mimo izpiralnice zlata in parkiramo pri gostišču Alter Pocher. Po makadamski cesti nekoliko desno od letne markirane poti se vzpenjamo kar precej časa po razgledni gorski dolini Kleine Fleisstal. Hitro se znajdemo na grebenu ledeniške morene, po katerem vodi lepa, markirana pot, ki pripelje do ledenika Kleinfleisskees. Kmalu dosežemo kažipot na vrhu grebena. Od tu se v redkih trenutkih brez megle odpre krasen pogled proti vrhu in koči, do katere moramo prečiti še obsežen ledenik. Približno uro potrebujemo do cilja, ki ga je začela skrivati vedno bolj gosta megla. Nekaj časa hodimo po precej omehčanem ledu in snegu, nekoliko težav nam povzroča vedno gostejša megla, ki zakriva zelo na redko posejane zimske markacije. Za trenutek se nam odpre pogled na sosednje hribe od koder se občasno zasliši grmenje manjših plazov južnega snega. Med vzpenjanjem na meglen vrh srečamo avstrijskega vremenarja, ki se na smučeh vrača v dolino. V pogovoru izvemo, da se po zadnjih očitanih podatkih na vremenski postaji, obeta slabo vreme s sneženjem, vendar nam to ne vzame poguma in nadaljujemo proti koči. Po prihodu na oblačni vrh vstopimo v zimsko sobo ob koči, kjer se namestimo za prenočitev. V megleno jutro vstanemo ob prvih znakih svetlobe, saj nas vremenska napoved kar precej priganja. Na hitro ovekovečimo naš podvig s skupinsko sliko ob koči ter se odpravimo v dolino. Vračanje preko ledenika je precej hitrejše, za orientacijo pa nam pomagajo naše stopinje v snegu. Še sreča, da jih veter in padavine niso zabrisale. Kmalu dosežemo zgornjo cesto nad vodnim zbiralnikom. Do planine smo nadaljevali po markirani planinski poti desno od ceste, ki nas je pripeljala nazaj do izhodišča. Zadovoljni in z veliko prijetnih vtisov smo se odpeljali v Slovenijo.

B.MARJETIČ