Triglav, 2864 m, Slovenija 
(27-28.03.2010)
Ko smo v soboto zjutraj parkirali v Krmi, nas je na minuto točno najprej pozdravil dež s točo vred. Pričakovali smo slabo vreme, ampak toče res ni pričakoval nihče. Do Pastirskega stana nas je tako po malem prala mešanica dežja, snega in na začetku toča. Tam pa so padavine vseh treh oblik ponehale in med vzpenjanjem proti Kredarici smo že kmalu imeli vsi nataknjena sončna očala. Nebo se je tako zjasnilo, da smo že med potjo planirali skok na vrh že ta dan.
Toča, nam v pozdrav.
Ko se veme popravi.
A tik pod Kredarico je prišla nova oblačnost, ki se je izmenjevala s sončnim vremenom. Povrhu vsega pa se je še udiralo skoraj celo pot. Že malo načeti od utrujenosti smo Triglavski dom dosegli malce pred eno uro popoldan. Potem pa se je začelo čakanje na lepo vreme in skok na vrh Triglava, a tega žal nismo dočakali. Vreme se je menjalo iz ure v uro, vmes je še dvakrat za vzorec snežilo in kmalu je napočil čas, ko ni bilo več drugega, kot počakati drug dan ob igranju kart, šaha in človeka ne jezi se. Tako smo počakali do nedelje.
Panorama: pogled na severo-zahod iz Triglavskega doma.
Zjutraj smo lahko opazovali prvo skupino, ki je že napadala Mali Triglav. Krenili so ponoči in lepo so se videle čelne svetilke. Mi smo krenili po vzhodu sonca. Sam začetek vzpona je bil precej poledenel in takrat sta se Branko in Robi odločila obrniti nazaj, saj sta bila že oba na vrhu v zimskih razmerah. Lado je bil že precej naprej in tudi Boris se je čedalje bolj oddaljeval od mene. Vrh smo skupaj z prvo skupino dosegli ob 7:45 po novem času, saj se je ponoči premaknila ura. Tudi nazaj smo prispeli vsi srečno in veseli vzpona v tako lepem vremenu. Nedelja je bila namreč skoraj brez oblačka!
Čudovit vzhod.
Nekaj minut po štartu in pogled nazaj na vzhod in Triglavko kočo.
Robi in Branko med plezanjem.
Ledena skorja.
Na vrhu.
Bili smo: (z leve zgoraj) Boris Likar, Robi Umek, Matej Brezovšek, Lado Kodrič in Branko Dular. (foto:L.Klemenčič)
M.BREZOVŠEK
Fotografije si lahko ogledate v naši Galeriji!
