J. Kočna, 2540 m, Slovenija

K. Kočna, 2520 m, Slovenija

Grintovec, 2558 m, Slovenija

(26.06.2011)

"ORNG TURA..."

V zgodnjih jutranjih urah smo se podali po avtocesti mimo Ljubljane na Zgornje Jezersko. Nekaj dežnih kapelj nas je sprva hotelo spraviti v slabo voljo, a se nismo vdali in pol ure pred Češko kočo se je nebo razjasnilo in po vršacih so se že sprehajali prvi sončni žarki. Najprej malo čaja v koči in že smo jo mahnili po Kremžarjevi poti na Kočno. Prva je bila na vrsti Jezerska. Vseh šest se nas je nato podalo proti Zgornjim Ravnem. Že vso pot iz doline nas je namreč spremljala planinka na štirih nogah, psica Panda. Že spodaj smo se čudili, kako dobro pozna skoraj vsak meter poti, a nas je še bolj navdušila, ko nas je še vedno spremljala preko prvega plezalnega dela! To še ni bilo nič posebnega, če nebi malo prej "preganjala" kozoroge čez celo melišče - od kod ima energijo ta pes? Ko smo se poslovili od nje pa tudi mi naprej več ali manj po štirih, do (Z)Dolške škrbine, 2317 m. Tam smo zavili desno, proti Jezerski Kočni, 2540 m. Kmalu se je bilo potrebno splaziti pod trebušastim prehodom, ki lepo skriva pod sabo polico, ki je bila ponekod malo nasuta s peskom.

Jezersko Kočno smo osvojili malo po deveti in po malici krenili naprej, na Kokrsko Kočno, 2520 m. Pot se je sedaj nadaljevala po precej razgibani varovani poti, ki se vije med stenami. Iz vrha Kokrske Kočne smo se po isti poti vračali vse nazaj do razcepa. Tam pa je sledil spust po Špremovi poti na Grintovec. Tukaj smo se spuščali v lepem vremenu in Kočno gledali nazaj, kako se vije v megli. Kmalu pa smo se dvignili v meglo, ki je zavijala Grintovec. Tudi snega je še bilo in nekajkrat je bilo potrebno previdno prečkati snežišča. Drugače pa se pot lepo vije cik-cak proti vrhu in ob lepem vremenu bi lahko še bolj opazovali okolico. Tako smo v meglenem vrhu prvič iz nahrbtnikov vzeli tista najbolj topla oblačila, saj je pihal tudi veter. Ker na vrhu ni bilo kaj prida, smo se hitro podali proti Mlinarskem sedlu. Razgibana pot v megli je tu in tam pokazala kak pogled v smeri Češke koče, a prvič smo kočo lepo videli šele na sedlu samem. Sam sestop pa se je vlekel kot najbolj dolgočasen ponedeljek... Tako smo se strinjali vsi, ko smo končno prispeli nazaj do Češke koče. Police so bile večinoma polne krša in za nameček so bila še snežišča.

V dolini smo bolj iz radovednosti zapeljali 500 m stran od koder smo imeli parkiran avto, do gorniške šole Dava Karničarja, kjer smo ob pivu z njim vsi z velikim navdušenjem izmenjali nekaj gorniških...

M.BREZOVŠEK