Ortler, 3905 m, Italija

(20.08. - 22.08.2011)

Zgodaj zjutraj nas je avtocesta peljala proti predoru Karavanke in skozi njega smo ob upanju, da ne bo kakih zapor avtoprevoznikov, peljali naprej do Beljaka (Villach). Tam smo zavili na zahod in prva postaja je bil MMM (Messner Mountain Museum) v Boznu. Ogledali smo si za nas najbolj zanimive stvari, povezane z zgodovino gorništva in alpinizma, drugače pa se v muzeju najde še veliko drugih stvari: od umetnosti, vere, lokalne zgodovine itd. Malce po eni uri popoldan smo prispeli v Sulden (Solda) in že lahko opazovali vrh Ortlerja, katerega imenujejo tudi König Ortler ali Ortles, ki se nahaja v Nacionalnem parku Stelvio. Mogočna gora se je veličastno dvigala nad dolino.

Prva "peš" postaja je bila privatna koča Tabaretta (Tabaretta-Hütte, 2556 m), kjer smo se za kratek postanek posedli na teraso in spet uživali od pogledu na Kralja Ortlerja in grebensko smer Hintergrat. Naprej smo imeli še dobro uro do našega cilja tega dne, koča Payer (Payer-Hütte, 3029 m). V koči smo se najprej okrepčali, nato pa spregovorili nekaj kratih z ostalimi gorniki. Ob res čudovitem zahodu smo lahko opazovali še čudovito mavrico, kakršne ni videl še nihče.

Zgodaj smo vstali in se še v temi podali kot prvi. Pot je potekala po skalnatem grebenu, kjer je bilo kar nekajkrat treba poprijeti za skalo in plezati. Tukaj poti niso kaj dosti označene, zato je bila dobra orientacija božanje skal: kjer je bila zglajena, tam je bila tudi pot. Po prečkanju melišča smo prestopili ledeniški potoček in že je bilo potrebno obuti dereze ter v roke vzeti cepin, saj smo prišli do ledenika, po katerem se je pod bivakom Lombardi (3316 m), v ledeniški navezi nadaljevala pot. Navezali smo se v dve skupini po 3 in 4. Vzporedno z bivakom se je pot dvignila na greben in tam je sonce že pošteno sijalo. Od tod pa je sledil cik-cak vzpon, dokler se po koncu ledeniških razpok teren ni malce bolj zravnal. Ker je bilo vreme lepo, ni bilo vse do vrha niti malo vetra. Vrh je bil polovično v snegu, polovico v smeri Suldna pa je sonce že rešilo belega bremena. Razgled je bil malce poseben, saj je zaradi precejšnje vročine bilo vse okoli pod sivo oranžno prevleko vlage. Po kratkem počitku in fotografiranju ob kovinskem križu smo se vrnili nazaj. A sestop smo začinili z okoli petnajst metrskim "abzajlom" pri bivaku in tako prihranili hojo po najbolj strmem delu ledenika. Nazaj v koči nismo dolgo izgubljali časa, saj smo se odpravili nazaj v dolino in za prenočitev raje izbrali kamp v vasici Trafoi, ki leži v sosednji dolini. Tudi tam smo imeli čudovit razgled na del Ortlerja, še posebej tretji dan zjutraj, ko smo lahko iz ozke, še vedno neobsijane doline opazovali goro, na katero pa so že sijali oranžno-rumeni jutranji žarki.

M.BREZOVŠEK