Špik, 2472 m, Slovenija

(10.09.2011)

Z Brankom sva se v petek zvečer slišala in pogovor je nanesel tudi na hribe. Ker se je obetala lepa sobota, sva se na hitro zmenila, da zgodaj zjutraj odrineva na Špik. Ker pa sva morala urediti po poti nazaj še neke zadeve, sva se odločila da greva sama. Od doma sva odšla ob 2.30 uri in ob 4.50 uri že krenila iz 3. serpetine vršiške ceste, v smeri koče v Krnici. Do koče rabimo cca 45 minut. Koča je bila še zaprta, zato sva od tam nadaljevala preko hudourniške grape v smeri Špika. V grapi so markacije bolj slabo označene, zato se moramo držati v levi smeri grape in naravnost navzgor. Višje pa se potem pot obrne v levo. Pot je vseskozi lepa in nezahtevna, malo bolj pa postane zahtevno, ko pridemo do grebena, ki je varovan z jeklenicami. Kot že rečeno je bilo vreme „za bogove“ in uživala sva v krasnih razgledih. Tudi Grossglockner se je zdel čisto blizu. Po koncu grebena sva prišla do mesta, kjer se priključi pot čez Kačji graben, po katerem sva se potem vrnila v dolino. Ob 9.30 sva bila že na vrhu. Malo sva se čudila, da sva kljub lepemu vremenu sama na vrhu, ko pa sva se vračala je v hrib rinilo kar nekaj planincev, željnih lepih razgledov. Nazaj sva se vrnila čez Kačji graben. Melišče je kar solidno tako, da sva se hitro spuščala. Po koncu melišča nas pot vodi skozi gozd. Skale v poti pa so bile precej spolzke in potrebno je bilo paziti na korak. V dolino sva prišla blizu Kekčeve koče, ki služi za namen „predstave“ o Kekcu, Bedancu, Mojci... In tudi tokrat se je ta predstava ravnokar odvijala. Nadaljevala sva v smeri izhodišča. V dolino sva prišla ob 11.30 uri in odšla pogledat še v Mihov dom. Tam pa sta rdeč in zelen pasala kot že dolgo ne.

Z.DULAR