Jalovec, 2645 m, Slovenija

(14.01.2012)

Zjutraj smo parkirali avto v Tamarju, skoraj tik pod Velikanko. Ledeno hladno jutro nas je gnalo, da smo na sebe vlekli oblačila veliko hitrje, kot ponavadi. Ta dan je bilo že v dolini precej pod ničlo. Tišino jutra so preglasili koraki, ki so škrtali na zaledenelm snegu in pa brnenje snežnih topov. Zasneževali so skakalnico. Najprej je sledila hoja do Doma v Tamarju, kjer nas je čakal Boštjan, ki je tja krenil že dan prej in skupaj smo jo mahnili proti Ozebniku. Nekaj naglavnih svetilk smo videli pred sabo in nekaj jih je bilo za nami. Počasi smo se vzpenjali v hrib. Zelo dolgočasna pot preko plazišča je vsem jemala malo volje, saj Jalovec naredi prvo preizkušnjo že tukaj. A za popestritev dolgočasnega lezenja v hrib, je bil pogled na steno Jalovca, ki je bila od jutranjega sonca obarvana v živo oranžno.

Pod velikim balvanom smo imeli prvi postanek. Tam smo nadeli dereze in v roke vzeli cepine. Sledila je druga Jalovčeva preizkušnja, to je Jalovčev Ozebnik. Vso pot čez plazišče ga človek lahko gleda, pa ni nikoli tako blizu, da bi lahko rekel: "Še malo, pa bom tam"... in kar naenkrat si tik pred njim! Tukaj smo lahko občutili, kako se dviguje termika. Iz doline je tu pa tam prineslo kak suh list zadnje jeseni in ga potegnilo še naprej, proti vrhu Ozebnika. Zanimiv občutek, ko počasi lezeš v strm breg, dihaš in zabijaš cepin ter dereze, pa te v hrib prehiteva suh list.

In že smo bili na sedlu, od koder je sledil še zadnji del in tukaj nas je čakala Jalovčeva tretja preizkušnja. Po strmem pobočju najprej malo prečenja, nato vzpon, ki je ponekod bolj spomijal na plezanje in še v vetrnih sunkih boj po grebenu, proti vrhu. Tam pa razgled, kakršnega dobi le tisti, ki premaga vse Jalovčeve preizkušnje! V daljavi Jadransko morje in celo ladje smo videli, Triglav, Mangart na dlani, Snežnik v daljavi in tako naprej... Vreme je bilo zelo lepo, čeprav nas je občasno tudi spomnilo s kakim sunkom vetra, da je tu na gori, kljub izrednemu razgledu in soncu še vedno ostra zima.

Vzpona na naš "gorski kristal" pa si je najbolj želel Boris, saj si je skoraj natanko pet let nazaj, na plazišču pod Jalovcem, zlomil nogo (Jalovec, 06.01.2007) in tako je z uspešnim naskokom na njo vrnil gori "milo za drago".

M.BREZOVŠEK