S KOLESOM V BELO KRAJINO

(27.06.-28.06.2009)


Prikaži večji zemljevid

1. DAN: SENOVO – ADLEŠIČI: 102,32 km, V povp: 19,33 km/h, t eff: 5:17:26, V max: 51,5 km/h

Lepo urejena kolesarska steza proti Novem mestu.

Jutro je bilo hladno in oblačno, tako kot skoraj vsako letos, nič kaj podobno poletju. Po svoje je bilo to dobro, saj kolesarjenje v vročini ni kaj prida. Odrinila sva ob pol sedmih, via Bela Krajina. Tokrat sem do Novega mesta izbral malce drugačno pot, kot lani, ko sva z Miho kolesarila v Šibenik. Namesto skozi Kostanjevico in Šentjernej sva z Robijem kolesarila mimo Rake, skozi Otočec. Tukaj je bila cesta manj hribovita in tudi napredovala sva hitro. Malce pred Otočcem je sedaj zaradi nove avtoceste lokalna cesta speljana kar po trasi stare hitre ceste in zanimivo je bilo kolesariti tam, kjer prej nikoli nebi mogel (smel). Na Otočcu sva imela prvi postanek in tam je bilo videti veliko »zombijev« ki so se počasi premikali okoli. Bil je ravno Rock Otočec. Naprej do Novega mesta naju je že grelo sonce, katerega pa ni bilo ravno v obilici. Do tam je bilo kmalu spet oblačno vreme. Pri Planetu Tuš že skoraj tradicionalen postanek in nato naprej, proti Straži. Za Dolenjskimi toplicami je prišla vas Podturn, nato pa kmalu najbolj nezaželen del poti; vzpon na prelaz Brezovica. S seboj sem vlekel prikolico, ki je bila precej natovorjena. Ko se je začel vzpon, sva si vzela malo pavze in nato odrinila v breg. Med grizenjem v hrib so naju ves čas prehitevali kolesarji, ki so bili v organizirani skupini iz Kamnika. Namenjeni so bili v Vinico, kjer sva lani prespala. Komaj sem čakal spust mimo Semiča. Tokrat, z naloženo prikolico, ni šlo tako hitro kot lani. V Črnomelj sva prispela nekaj čez eno popoldan in se seveda prvo ustavila pri sošolcu Gregorju. Tudi letos smo šli na kosilo in tudi letos se je med kosilom vlila ploha, pa čeprav smo zaradi tega šli namenoma jest drugam kot lani. Ampak letos ni bla le ploha in je padalo kar dve uri. Proti Adlešičom sva se tako odpravila pozno in tja prispela šele okoli sedmih zvečer. Tam nisva postavila šotora, saj je bilo vreme še vedno muhasto in tudi malo je škropilo že med potjo pa tudi v kampu (kamp Jankovič). Odločila sva se spati na skupnih ležiščih in bila je prava odločitev, saj nihče nima pretirane želje postavljati šotora v mokrem. Tisto noč so imeli tam tudi koncert. Jaz sem bil utrujen in sem šel spat, Robi pa je še kako uro poslušal živo glasbo domačinov.

2. DAN: ADLEŠIČI - SENOVO: 80,01 km, V povp: 18,12 km/h, t eff: 4:24:27, V max: 51,8 km/h

Zgoraj: V kampu Jankovič. Spodaj: Jutranje pakiranje.

Zgoraj: Pred odhodom proti domu. Spodaj: Prvi klanec pri kampu.

Spala sva kar dolgo, saj se nama ni mudilo nazaj. Padla je tudi ideja, da ostaneva še en dan, a Robi ni mogel zaradi službe. Po zajtrku sva še vedno sedela na klopci pred gostilno, ki je bila nekoč očitno štala. Danes pa je lično preurejena. Krenila sva šele malo do desetih in spet naju je spremljalo sonce. A ne za dolgo. Kmalu so padle že prve kaplje; na srečo le kaplje. V Črnomlju prvi postanek v Tušu in nato naprej, proti prelazu. Nasproti so kmalu za Črnomljem nasproti pripeljali »Hroščarji«, ki so se s svojimi Volgsvagni peljali na panoramsko vožnjo. Skoraj vsi so naju pozravljali in seveda midva njih nazaj. Nekaj časa sem vozil kar z dvignjeno roko. Na prelazu sva se še oblekla, saj je bil pred nama spust. Do tukaj sva oba vozila brez majic in to danes obžalujem, saj naju je opeklo, čeprav sonca sploh ni bilo. Spust ni trajal v svojem polnem čaru, saj naju je pod neko drevo prepodil manjši naliv. Čez dva kilometra naprej pa se je v vsej svoji hinavski lepoti spet pokazalo sonce, ki je sijalo na vso moč. A le do Dolenjskih toplic, kjer je spet švignilo za oblake. V Novem mestu spet nekaj kapelj in pri Kronovem nov naliv. Temu sva se izognila, saj sva zavila v gostilno na kosilo. Hvala nekemu kolesarju, ki naju je napotil tja.

Na tistem slavnem ovinku.

Kosilo... Mmm!

Po veliki pleskavici in dveh Radlerjih sem spet dobil nazaj moč. A ne za dolgo. V bližini Kostanjevice, malo pred Smednikom, spet nova ploha. Skrila sva se pod nek nadstrešek in tam počakala. A ravno, ko sva rinila kolesi nazaj na cesto, je narava spet pokazala kaj zna in tu je bila nova ploha. Po tej plohi pa naprej, a to le 500 m, saj je prišla spet nova! Imela sva dosti vsega… poklical sem soseda, ki je prišel po naju s kombijem in ravno takrat je prenehalo deževati. No, ob prihodu domov pa še za zaključek zelo, zelo močan naliv… Vsaj prispela sva suha nazaj!

Zadnje skrivanje pred dežjem na avtobusnem postajališču pri Smedniku...

M.BREZOVŠEK

mouseover