BOROVŠKA GORA

(08.10.-09.10.2016)

 

Z gorskimi kolesi po manj obiskanem koncu Slovenije: skozi Kočevsko Reko, čez najvišji okoliški hrib, Goteniški Snežnik, in nato okoli hribovja Borovška gora po dolini Kolpe, dežele Petra Klepca. Zelo razgibano, precej naporno, a nazadnje nepozabno jesensko doživetje na dveh kolesih.

V zgodnjem oktobrskem jutru smo se odpravili na jug, skozi Kočevje, proti dolini Kolpe. Za kolesarsko pot smo izbrali opisano turo imenovano "Borovška gora", katero najdete na tej povezvi. Naša varianta poti se je začela v vasi Vrh pri Fari, kjer smo po opravljeni turi imeli prenočišče na Lukčevi domačiji. Pot je opisana kot zelo zahtevna in dolga, odvija pa se po odmaknjenih gozdovih Slovenije. Iz vasi smo se najprej spustili mimo polnilnice vode Costela in se na opisano pot priključili v vasi Potok (v opisu točka 25). Hladno in megleno jutro je še dodatno ohladilo mišice, ki zjutraj še niso bile povsem pripravljene na vrtenje pedal. Tam se je počasi začel prvi vzpon. Potekal je po gozdni poti, ki je bila polna kamenja, tako da je bilo najbolje nekaj časa pešačiti zraven kolesa. Na koncu vzpona, nekje pod hribom Kapič (907 m n.v.), smo srečali dva polharja, ki sta preverjala pasti. Sledil je prvi malo daljši spust do vasice Dolnja Briga in nato rahlo razgibano vse do Borovca. Od tam proti Kočevski Reki pa drugi, daljši spust, tokrat po asfaltni cesti. Tam smo imeli prvi postanek ob toplem čaju. Kmalu smo se začeli vzpenjati na najvišjo točko poti. Ko smo zapustili asfaltno prometnico in jo mahnili na makadam se je pot počasi a vztrajno dvigala proti Goteniškem Snežniku. Tu je bil dobro utrjen makadam, ki leno cik-caka navzgor. Vzpon iz Kočevske Reke je bil precejšen. Iz 567 m n.v. smo se na vrh hriba povzpeli za kar 722 metrov. Ob postanku na vrhu je oko zajelo okoliške vrhove hribov, a je pogled zaradi gozda malce omejen. Tudi nekaj sonca je posijalo ravno takrat, ko smo bili na vrhu. Nato smo prijeli za kolesa in jih nesli malo nižje, potem pa nadaljevanje poti po makadamskih cestah, ki so kmalu vijugale nižje v dolino in nam ponudile tretji daljši spust, v katerem smo neizmerno uživali. Sledil je še skok na prelaz Strma Reber (993 m n.v.). Ko smo se zbrali skupaj, smo se dobro oblekli in nato uživali v naslednjem spustu, ki je prekašal vse ostale. Vijugasta asfaltna cesta, ki šteje komaj 6 let od otvoritve, nam je ponudila nepozaben vijugast spust vse do Osilnice. Krampasti plašči gorskih koles so dobesedno peli tuleč zvok po mladem asfaltu, medtem ko so požirali ovinek za ovinkom, na ravnicah med ovinki pa hitro pridobivali na hitrosti. Ker nas je že malo lovil čas, smo po hitrem postopku peljali po dolini Kolpe in na reki opazovali še nekaj zadnjih čolnov te sezone. Tudi muharili so nekateri. Malo manj prijetna pa je bila vožnja takrat, ko smo peljali le nekaj metrov stran od bodeče žice. Na koncu doline pa smo bili veseli vasi Petrina, ki je pomenila začetek konca krožne poti. Še postanek v gostilni, potem nadaljevanje mimo vasi Potok, kjer smo zjutraj zavili na krožno pot in še zadnji vzpon, do apartmaja. Ko smo se uredili in malce oddahnili od naporne poti, nas je čakal topel Kostelski čušpajs, ki nam je povrnil moči. Tudi zjutraj nismo ostali lačni; obilen zajtrk nam je polepšal rahlo deževen dan. Gostoljubja na Lukčevi domačiji tako ne bomo zlahka pozabili!

Pot je imela skupaj dobrih 90 kilometrov, povprečna hitrost 13,5 km/h, najvišja hitrost 70 km/h, najbolj pa je oči odpiral podatek, da smo skupno opravili kar 2406 višinskih metrov vzpona!

M.BREZOVŠEK


Še ena skupinska fotografija tik pred odhodom na krožno pot okoli Borovške gore.


Polh je zadnjič zagrizel v nastavljeno jabolko...


Planinska tabla v Borovcu.


Informativni postanek ob spustu v Kočevsko Reko. V ozadju desno se že vidi turn cerkve.


Prihod v Kočevsko Reko.


Hitri servis strgane verige med vzponom na Goteniški Snežnik.


Na vrhu Goteniškega Snežnika. Zadnji del poti je kolesa potrebno nositi.


Pogled iz vrha na hribe v smeri severo-vzhoda.


Goteniški Snežnik, 1289 m n.v.


Iz vrha navzdol smo dali kolesa na ramo...


... in kmalu spet vožnja.


Dobro utrjene makadamske ceste. Gozd je že dobival pisane barve jeseni.


Počitek na prelazu Strma Reber, od koder je sledil dolg in strm spust vse do Osilnice.


V dolini Kolpe lesena podoba naznanja deželo Petra Klepca.


Po odličnem Kostelskem čušpajsu smo še malo poklepetali z lastnikoma, Andrejo in Binetom Likar.

na vrh

mouseover